-
Trenutno vsaka država sveta
-
reformira javno izobraževanje.
-
Za to obstajata dva razloga.
-
Prvi je gospodarski.
-
Ljudje se sprašujejo,
-
kako izobraziti otroke,
-
da bodo uspeli v gospodarstvu 21. stoletja?
-
Kako to narediti?
-
Če vemo, da ne moremo predvideti
-
kako bo gospodarstvo izgledalo
-
konec naslednjega tedna,
-
kar nam demonstrira zdajšnja kriza.
-
Kako bomo to naredili?
-
Drugi razlog je kulturni.
-
Vsaka država na svetu poskuša ugotoviti,
-
kako naj izobraziti otroke,
-
da bodo imeli občutek kulturne identitete.
-
Tako da
-
prenesemo kulturno dediščino na prihodnje rodove,
-
hkrati pa še vedno ostanemo del procesa svetovne globalizacije.
-
Kako to izpeljati?
-
Problem je tem, da poskušajo preiti v prihodnost tako,
-
da počnejo, kar so počeli nekdaj.
-
In mimogrede odtujujejo miljone otrok,
-
ki ne vidijo več smisla, zakaj hoditi v šolo.
-
Ko smo mi hodili v šolo,
-
smo verjeli v zgodbo,
-
da bomo, če se bomo pridno in vestno učili,
-
in pridobili univerzitetno izobrazbo,
-
zagotovo dobili tudi službo.
-
Naši otroci tega ne verjamejo.
-
In mimogrede, imajo prav.
-
Sicer je bolje imeti univerzitetno izobrazbo kot ne,
-
ni pa to več zagotovilo za službo.
-
Še posebno, če vam pot do nje odmika
-
večino stvari, o katerih menite, da so za vas pomembne.
-
Nekateri pravijo, da moramo dvigniti standarde,
-
kot da je to razodetje.
-
A res...? Ja, moramo.
-
Zakaj bi jih pa zniževali?
-
Nisem naletel na argumente,
-
ki bi me prepričali.
-
Ampak, dvigniti jih? Seveda, treba jih je dvigniti.
-
Problem je v tem,
-
da je bil trenutni izobraževalni sistem
-
zasnovan, oblikovan in strukturiran
-
v nekem drugem obdobju.
-
Zasnovan je bil
-
v obdobju kulturnega razsvetljenstva.
-
In v gospodarskih okoliščinah
-
industrijske revolucije.
-
Pred sredino 19. stoletja
-
ni bilo sistema javnega izobraževanja.
-
Tako nekako.
-
Lahko ste se šolali pri Jezuitih,
-
če ste imeli denar.
-
Toda javnega sistema izobraževanja, plačanega iz pobranih davkov,
-
obveznih za vse,
-
in na koncu prosto porabljenega za izobraževanje.
-
To je bila revolucionarna ideja.
-
In mnogi so ji nasprotovali.
-
Rekli so,
-
Ni mogoče, da bodo otroci iz ulice,
-
otroci delavskih družin,
-
imeli kakršnokoli korist od javnega izobraževanja.
-
Niso se sposobni naučiti brati in pisati.
-
Zakaj bi porabljali čas za to.
-
Tako je nastala
-
cela vrsta predpostavk
-
o strukturah družbene zmogljivosti.
-
Slo je za ekonomski odziv takratnega časa.
-
Ampak v sebi je nosil
-
intelektualni model uma,
-
ki je v bistvu
-
razsvetljenski pogled na inteligenco.
-
Inteligenca vključuje
-
sposobnost deduktivnega sklepanja,
-
in poznavanje klasikov.
-
Kar naj bi prištevali akademskim sposobnostim.
-
To se je zapisalo globoko v gene javnega izobraževanja.
-
Da imamo dve vrsti ljudi.
-
Akademske in ne-akademske.
-
Pametne in bustaste ljudi.
-
In posledica tega je
-
da mnogi nadpovprečni ljudje mislijo, da to niso.
-
In to zato, ker jih presojamo
-
po čisto določeni vrsti intelekta.
-
Torej imamo dva stebra
-
ekonomskega in intelektualnega.
-
In po moje je
-
ravno ta model povzročil kaos
-
v življenju mnogih ljudi.
-
Za nekatere je bilo to čudovito.
-
Nekateri so
-
imeli od tega čudovite koristi.
-
Toda večina ne.
-
Nasprotno, prav trpeli so zaradi tega.
-
To je sodobna epidemija.
-
Seveda je napačna
-
in je izmišljena.
-
To je kuga ADHD (Attention deficit hyperactivity disorder) - primanjkljaj pozornosti in hiperaktivna motnja
-
To je zemljevid ADHD v Ameriki.
-
oziroma izdani recepti za ADHD.
-
Ne razumite me napačno.
-
Ne mislim, da ni bolezni, kot je
-
motnja pozornosti in hiperaktivnost.
-
Nisem usposobljen, da bi o tem presojal.
-
Vem pa, da večina
-
psihologov in pediatrov
-
meni, da ta bolezen obstaja.
-
Vendarle lahko o tem razpravljamo.
-
Kar pa vem zagotovo, je dejstvo
-
da bolezen ni epidemija.
-
Ti otroci so diagnosticirani rutinsko,
-
tako kot so nam včasih rutinsko odstranili mandlje.
-
In na isti muhasti osnovi
-
ki ji lahko rečemo medicinska modna muha.
-
Naši otroci živijo
-
v najbolj stimulativnem obdobju
-
v zgodovini človeštva.
-
Podvržni so ogromnim količinam informacij,
-
na njihovo pozornost vplivajo
-
računalniki,
-
iPhoni,
-
oglasnih desk in
-
na stotine televizijskih programov.
-
In sedaj jih kaznujemo
-
če niso pozorni.
-
Pozorni na kaj?
-
Dolgočasne stvari!
-
Največ v šoli.
-
Ne zdi se mi naključje,
-
da se je število primerov ADHD povečalo,
-
hkrati s povečanjem standardiziranih testov.
-
Sedaj tem otrokom dajemo
-
Ritalin in Adderall in še marsikatero,
-
včasih prav nevarno zdravilo,
-
ki jim "pomaga" pri koncentraciji.
-
Zanimivo pa je, da motnja pozornosti
-
narašča bolj ko potujete proti vzhodu.
-
Ljudje pričnejo izgubljati pozornost v Oklahomi,
-
težko razmišljajo in so raztreseni v Arkansasu,
-
in ko prideji v Washington
-
so popolnoma izgubljeni.
-
In verjamem, da za to obstajajo razlogi.
-
To je samo navidezno epidemija.
-
Če pomislite na to, na umetnost,
-
- in ne pravim, da velja samo za umetnost,
-
po moje velja tudi za znanost
-
in matematiko -
-
ampak
-
rekel bi, da gre predvsem za umetnost,
-
ki je že sedaj žrtev te miselnosti.
-
Zlasti.
-
Umetnost
-
se dotika umetniškega doživljanja.
-
Umetniško doživljanje je
-
kadar vaša čutila delujejo z vso močjo.
-
Ko ste prisotni in v danem trenutku
-
v sebi doživljate vznemirjenje zaradi
-
stvari, ki jih občutite
-
Ko ste počutite polni življenja.
-
Anestetik pa vam to doživljanje onemogoči.
-
In umrtvi vaša čutila.
-
In mnoga od zdravil počnejo ravno to.
-
Otroke izobražujemo tako, da jim
-
dajemo anestetike.
-
Mislim, da bi morali početi ravno nasprotno.
-
Ne bi jih smeli pomirjati,
-
pač pa prebuditi,
-
da najdejo, kar imajo v sebi.
-
Ampak naš model izobraževanja je takšen:
-
Po mojem imamo izobraževalni sistem,
-
ki je narejen po vzoru masovne proizvodnje v industriji,
-
in njenem posnemanju.
-
Naj vam dam nekaj primerov.
-
Šole so
-
še vedno organizirane kot tovarne.
-
Tako imamo zvonce,
-
ločene oddelke,
-
specializirane učilnice za posamezne predmete.
-
Učence razporedimo v skupine.
-
Skozi učni proces potujejo v starostnih skupinah.
-
Zakaj počnemo to?
-
Zakaj je še vedno predpostavka,
-
da je najpomembnejša skupna lastnost otrok
-
njihova starost.
-
To je kot da bi dejali, da je njihova najpomembnejša lastnost
-
njihov datum proizvodnje!
-
Vem, da so nekateri otroci veliko bolj sposobni od drugih otrok
-
enake starosti in to na različnih področjih...
-
Ali v različnem delu dneva...
-
Nekateri pa so boljši v manjših, drugi v večjih skupinah.
-
In včasih hočejo delati sami.
-
Če vas zares zanima učni proces,
-
ne pričneš tega s stališča proizvodnje linije.
-
Tako pa preferiramo standarde
-
in pomen le teh še povečujemo -
-
poglejte samo standardizirane teste
-
in standardni kurikulum.
-
Bistvo je standardizacija.
-
Toda jaz verjamem, da bi morali ravno po nasprotni poti.
-
In to imam v mislim, ko pravim da moramo spremeniti paradigmo (vzorce delovanja).
-
Pred časom je bila narejena čudovita študija
-
o raznolikem razmišljanju,
-
objavljena pred nekaj leti.
-
Raznoliko razmišljanje ni isto kot ustvarjalnost.
-
Ustvarjalnost definiram kot
-
proces v katerem išemo originalne ideje,
-
ki imajo svojo vrednost.
-
Raznoliko razmišljanje ni sopomenka,
-
vendarle pa igra pomembno vlogo sposobnosti za ustvarjalnost.
-
To je sposobnost
-
videti veliko možnih odgovorov na eno vprašanje.
-
Veliko možnih načinov razlage enega vprašanja.
-
Razmišljati, kot bi dejal Edward de Bono, neobičajno,
-
razmišljati ne samo linearno ali konvergentno.
-
Videti veliko odgovorov, ne samo enega!
-
Obstaja veliko testov za to.
-
Eden takšnih testov, na primer,
-
sprašuje po odgovoru,
-
za kaj vse lahko uporabite sponko za papir?
-
Rutinsko vprašanje.
-
Večina ljudi najde med 10 in 15 odgovorov.
-
Ljudje ki so dobri, pridejo do številke 200.
-
In pri tem bi se spraševali
-
ali lahko naredimo veliko sponko za papir,
-
iz penaste gume?
-
Vprašali bodo... Ali mora biti sponka prav takšna, kot jo poznamo, Jim?
-
Obstajajo izvedeni testi.
-
Izvedlo ga je 1500 ljudi
-
opisan pa je v knjigi "Point & Beyond".
-
Postopek je bil sledeči:
-
če si dosegel dololočen nivo,
-
so te označili za genija raznolikega mišljenja.
-
Vredu?
-
Moje vprašanje namenjeno vam je
-
kolikšen procent od 1500 testirancev je
-
dosegel nivo genija divergentnega mišljenja?
-
Moram povedati še eno stvar.
-
To so bili otroci iz vrtca!
-
Torej, kaj mislite?
-
Kolikšen procent genijev raznolikega mišljenja?
-
80%? Hvala
-
80%. Vredu.
-
98%!
-
No pomembno je,
-
da je to bila longitudinalna študija.
-
Spet so jih testirali čez 5 let.
-
Ko so bili stari 8 do 10 let.
-
Kaj mislite koliko genijev? 50%
-
Potem so jih spet testirali čez 5 let.
-
Starost 13 do 15.
-
Saj lahko opazite vzorec, kajne?
-
To je res zanimivo.
-
Seveda si lahko predstavljate, da bi šlo v obratno smer.
-
Začnete tako, da niste najboljši,
-
potem pa s starostjo vaša sposobnost raste.
-
To nam pove dve stvari.
-
Ena je da imamo dovolj kapacitete,
-
in drugo, da z leti sposobnost v večini primerov upada.
-
Otrokom se med odraščanjem
-
zgodi veliko stvari.
-
Zelo veliko.
-
Ena najpomembnejših, ki se jim zgodi,
-
v to sem prepričan,
-
je da postanjeo izobraženi.
-
V šoli preživijo 10 let
-
in vseskozi se jim dopoveduje, da obstaja le en odgovor!
-
Da je zapisan na koncu knjige.
-
Vendar pa tja ne smete pogledati!
-
In ne prepisovati!
-
Ker je to goljufanje.
-
No, zunaj šole se
-
temu reče sodelovanje.
-
Toda v šoli...
-
To se ne dogaja, ker bi učitelji tako želeli.
-
Tako pač je.
-
Tako je, ker gre za zbiralnik, ki ga imenujemo izobraževanje.
-
O človeški kapaciteti moramo razmišljati drugače.
-
Preseči moramo te stare koncepte -
-
akademski, ne-akademski,
-
abstraktni, teoretični,
-
poklicno...
-
In pogledati preko, kaj je res.
-
To je mit.
-
Kot drugo, morate spoznati
-
da se največ naučimo v skupini.
-
Da je sodelovanje stvar rasti.
-
Če ločimo ljudi,
-
in jih ločeno ocenjujemo,
-
ustvarjamo neskladje,
-
med njimi in njihovim naravnim učnim okoljem.
-
In tretje,
-
to je ključno za kulturno naravnanost institucij.
-
Gre za navade institucij,
-
in za navade, katerim institucije sledijo.